Bilanca stanja po domače - 1. del
Zdaj ko bolje razumemo osnove bilance stanja, lahko podrobneje pogledamo sestavo aktivne in pasivne strani. Aktiva je sestavljena iz sredstev in aktivnih časovnih razmejitev.
Vabimo vas, da si preberete kaj v svojem pogledu tokrat zapisal Domen.
IZPOSTAVLJENO:
ABC zamenjave računovodstva za prihodnost
Sredstva lahko opredelimo kot gospodarske dejavnike, ki jih upravlja oziroma z njimi razpolaga podjetje in od njih pričakuje gospodarske koristi ter jih je mogoče zanesljivo izmeriti. To pa je mogoče le, če so sredstva v denarni obliki ali jih je možno prodati ali pa se predvideva, da se bodo uporabljala v prihodnjem poslovanju podjetja. Sredstvom mora vedno biti mogoče zanesljivo določiti ceno v trenutku, ko smo jih pridobili. Sredstva spreminjajo svojo obliko, torej se ves čas preoblikujejo. Ena počasneje, druga hitreje in jih zato po ročnosti razvrščamo med stalna ali dolgoročna sredstva in gibljiva ( jih uporabljamo več kot eno leto) ali kratkoročna sredstva( se uporabljajo v roku enega leta). Brez sredstev ni možno poslovati, torej jih ima vsako podjetje. Njihova glavna knjigovodska značilnost je ta, da izkazujejo stanje v nekem trenutku ( stanje zalog, stanje terjatev ipd…. Dolgoročna sredstva so tista, ki delujejo najdlje in so sestavljena iz neopredmetenih dolgoročnih sredstev, iz opredmetenih osnovnih sredstev in iz dolgoročnih finančnih naložb).
Neopredmetena sredstva so naložbe v pridobitev materialnih pravic, ki se pojavljajo pri poslovanju podjetja. Praviloma ne obstajajo v stvarni obliki, razen na primer na zgoščenki ( računalniška programska oprema) ali pa v pravnih listinah (patenti, licence…). Zajemajo dolgoročno odložene stroške razvijanja, ki so stroški razvijanja novih proizvodov ali storitev, nastali v obdobjih, preden so razvojni rezultati na voljo za uporabo oz. prodajo. Poleg njih zajemajo še naložbe v pridobljene pravice do industrijske lastnine, ki se med sredstvi izkazujejo v primeru pridobitve pravic, ki iz njih izvirajo (koncesije, patenti, licence…) Kot zadnje pa med neopredmetena sredstva štejemo naložbe v dobro ime prevzetega podjetja. Dobro ime je razlika med nakupno ceno prevzetega podjetja in višino njegovega kapitala.
Opredmetena osnovna sredstva so tista, ki jih podjetje poseduje, da lahko z njimi opravlja svojo dejavnost ali pa jih vzdržuje. Niso namenjena prodaji v okviru rednega delovanja, njihov namen je, da jih bo podjetje samo uporabljalo, slednje jih ima v najemu ali lasti. Pri večini podjetij so največji del sredstev in zajemajo zemljišča, zgradbe, opremo in biološka sredstva. Pri tej kategoriji lahko omenim amortizacijo, ki se prične obravnavati prvi dan naslednjega meseca po tem, ko je bilo sredstvo usposobljeno za uporabo. Amortizacijsko osnovo dobimo tako, da od nabavne vrednosti odštejemo preostalo vrednost, nato pa dobljen znesek delimo z dobo koristnosti.
Dolgoročne finančne naložbe so tiste, ki jih namerava podjetje imeti v posesti v obdobju, daljšem od enega leta, in jih nima v posesti za tekoče trgovanje. So finančna sredstva, ki jih ima podjetje naložbenik, da bi z njihovimi donosi, povečalo svoje finančne prihodke. Razdelimo jih lahko na naložbe v kapital drugih podjetij (nakup delnic ali deležev – finančni prihodki v obliki dividend ) in v dana dolgoročna posojila (kupljene obveznice drugega podjetja.
Kot drugi del sredstev pa so že prej omenjena kratkoročna sredstva. Sestavljena so iz zalog, kratkoročnih poslovnih terjatev, kratkoročnih finančnih naložb in denarnih sredstev.
Zaloge so sredstva v opredmeteni obliki, ki so namenjena proizvodnji oziroma proizvajanju za prodajo. Obsegajo zaloge materiala, nedokončano proizvodnjo, zaloge proizvodov in zaloge trgovskega blaga. Pri knjigovodskem spremljanju zalog se zastavlja vprašanje, po kateri ceni ovrednotiti količine na zalogi. Izbrana cena bo na eni strani vplivala na višino vrednosti zalog, na drugi pa na vrednost stroškov. Najpogostejša je metoda FIFA (first in first out). Pri njej predpostavimo, da se stvari gibljejo po zaporedju, torej tiste enote, ki so prej prejete v skladišče, so tudi prej oddane.
Terjatev je zasnovana pravica, da se od določene osebe zahteva plačilo dolga, dobava kakšnik stvari ali opravilo storitve. Gre za odloge plačila, ki jih kupec poravna šele določen čas po prejemu blaga. Zapadejo pa v roku, krajšem od enega leta. Med njimi konec leta izkazujemo tudi tisti del dolgoročnih terjatev, ki so že zapadle, oz. bodo zapadle v plačilo naslednje leto.
Denarna sredstva vključujejo gotovino in knjižni denar. Gotovina so bankovci in kovanci v blagajni ter prejeti čeki, ki povečujejo stanje denarnih sredstev. Knjižni denar je denar na TRR pri bankah ali drugih finančnih institucijah.
Aktivne časovne razmejitve so posledica potrebe po enakomernejšem izkazovanju poslovno-izidnih tokov. Odloženi stroški ob nastanku še ne bremenijo dejavnosti (zavarovanja, najemnine…). Račun zanje prejmemo enkrat na leto, vsebinsko pa se nanašajo na daljše obdobje. Nezaračunani prihodki so že vplivali na poslovni izid podjetja, vendar jih podjetje še ni zaračunalo kupcem.
Viri sredstev pa nam povejo, čigavo je pravzaprav premoženje. Slednjo je lahko financirano iz domačih (kapital) ali tujih virov(dolgovi). Domači viri financiranja so vedno dolgoročni, tuji viri pa so lahko kratkoročni ali dolgoročni (banke, dobavitelji…).
Kapital je trajen vir financiranja, ki so ga v podjetje vložili lastniki ob ustanovitvi podjetja. Povečuje se lahko z dodatnimi vložki, zmanjšuje pa z izplačilom dobička, s slabim poslovanjem ali s sklepom lastnikov o zmanjšanju kapitala. Kapital je razlika med sredstvi in dolgovi. V bilanci je prikazana knjigovodska vrednost, ki je posledica izbranih računovodskih usmeritev, ki se pojavljajo pri poslovanju podjetja. Njegova tržna vrednost se oblikuje zunaj podjetja. Odvisna je od splošnih gospodarskih razmer in poslovnih načrtov lastnikov. Kapital je torej čista vrednost oziroma premoženje podjetja.
Osnovni kapital je tisti, ki so ga v podjetje vložili lastniki. Kapitalske rezerve so povezane z vplačili lastnikov in se ne oblikujejo iz dobička podjetja. ZGD natančno določa način njihovega oblikovanja in porabe. Rezerve iz dobička pa so namenjene poravnavanju nastalih izgub.
Dolgove mora podjetje ob roku zapadlosti poravnati (z denarnim plačilom, s prenosom sredstev, s storitvami itd….). Delimo jih na finančne in poslovne obveznosti. Prve so posledica izposojanja sredstev od drugih (bančna posojila, izdane obveznice…). V bilanci je izkazana višina obveznosti na določen dan, ki jo mora podjetje vrniti v naslednjih obdobjih. Poslovne obveznosti pa nastajajo v zvezi z izvajanjem osnovnega poslovanja podjetja ( do dobaviteljev, za predujme, do zaposlenih, države…). Zadnja postavka pa so pasivne časovne razmejitve, katerih vzrok za nastanek je isti kot pri aktivnih. Vnaprej vračunani stroški so prvi del, njihov nastanek podjetje pričakuje v naslednjem obdobju ( stroški popravil, vzdrževanja…). Podjetje jih vključi med stroške poslovanja pred nastankom (podjetje jih pričakuje z veliko verjetnostjo).
Odloženi prihodki so drugi del PČR, bili pa so že zaračunani kupcem, a še niso bili upoštevani v poslovnem izidu. Kupcem se zaračunajo pred nastankom (najemnine, šolnine, naročnine…). Njihova vrednost v bilanci pomeni višino prihodkov, ki so v preteklem obdobju že bili zaračunani, med prihodki pa se bodo izkazali v prihodnjem obdobju.
Se nadaljuje -
Avtor: Domen Lepej, študent EF Ljubljana
