Evidenca za družinsko pomoč v podjetju

Ali prijavljate upravni enoti vsako delo, ko vam starši, partner ali otroci pomagajo v podjetju?

Brezplačno pomoč enega izmed članov družine morate prijaviti upravni enoti. Ne samo to, morate tudi voditi evidenco in plačevati prispevke. To je neživljenjsko in še ena birokratska ovira, pravijo poznavalci.


Delo morate prijaviti vnaprej
Po zakonu se družinska pomoč uvršča pod kratkotrajno delo. To je ena od izjem, ki se po zakonu ne štejejo za zaposlovanje na črno. Za kratkotrajno delo se šteje brezplačno opravljanje dela v mikro podjetju, zasebnem zavodu ali pri podjetniku z največ desetimi zaposlenimi. To delo lahko do 40 ur na mesec opravljajo člani družine - torej starši, otroci, partnerji podjetnika oziroma lastnika.
Delo morate pred začetkom prijaviti upravni enoti, kamor tudi sporočate morebitne spremembe v zvezi z delom. Prijava vsebuje navedbo osebe, ki bo delo opravljala, kraj in čas opravljanja dela ter izjavo o izpolnjevanju pogojev, pojasnjujejo na ministrstvu za delo. Upravna enota prijavo posreduje inšpektoratu za delo, podjetje pa mora osebo prijaviti tudi v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
Za to delo mora podjetje voditi tudi evidenco, kjer se zabeleži datum opravljanja dela, uro začetka in konca, skupno število opravljenih delovnih ur v mesecu. Evidenco morata vsak dan podpisati obe strani.

Družinsko podjetništvo je način življenja
»Vodenje evidence in kakršnokoli plačevanje prispevkov na takšno delo se mi zdi nesmiselno,« pravi podjetniški in finančni svetovalec Samo Lubej. V družinskih podjetjih gre pogosto za svetovanje, izmenjavo mnenj, skupno razmišljanje in iskanje rešitev. »Kako naj se vodi evidenca o pogovorih, vezanih na podjetje, ki se dogajajo doma ob večerji, na raznih zasebnih poteh v avtu, da ne rečem v postelji?« se sprašuje Lubej. Poudarja, da je družinsko podjetništvo način življenja. »In tega državni birokrati ne razumejo in ne morejo razumeti,« še dodaja. Po njegovem gre za konflikt koncepta družinske solidarnosti in pomoči in strogega podjetniško birokratskega videnja izvajanja dela in storitev. »Absolutno je to še ena birokratska ovira na luknjavem terenu slovenskega podjetništva,« še pravi Lubej.

Precej takšnega dela v gostinstvu
Da je to neživljenjsko, se strinja tudi dekan Gea Collegea Jaka Vadnjal. Čeprav je namen ukrepa preprečevanje dela na črno, po njegovem nima prave zveze z realnostjo malih podjetij. Čeprav je z davčnega vidika in zavarovanja delavcev to pomembno, pa je po njegovem to tog sistem. »V nekaterih panogah, kot je recimo gostinstvo, je težko natančno načrtovati potrebe po zaposlenih, saj se lahko pojavijo v nekaj urah, zato je to velika cokla,« pravi Vadnjal. Takšne oblike zaposlitve je treba narediti prožne, saj vse več ljudi dela občasna, krajša dela.

Nemci imajo to bolje urejeno
Pri tem bi nam lahko bila zgled Nemčija. Kot je pojasnil Vadnjal, se tam lahko podjetnik dogovori z delavcem za neko delo, denimo čiščenje, za dvakrat tedensko za štiri ure. Dogovorita se za urno postavko, z zaposlenim pa podpišeta tipsko pogodbo, v kateri je zapisano, da podjetnik daje delavcu denimo 100 evrov, delavec pa je odgovoren, da s tem denarjem ravna davčno ustrezno, torej plača dohodnino in ostalo. Podjetnik lahko delavcu plača tudi iz blagajne v gotovini, v bilancah to zavede kot strošek, delavec pa mora plačati svoj del davkov. »V Nemčiji sistem deluje, pri nas pa je vprašanje, koliko ljudi bi iz tega bruta davke res prav odvedlo,« pravi Vadnjal. A Nemci imajo tudi dober informacijski sistem in davčni inšpektor ob pregledu podjetja takoj ugotovi, ali je delavec plačal dohodnino. Kazni pa so visoke.
»Pri nas je privlačno utajevati davke, to imamo nekako v krvi, prav tako je razmeroma majhna možnost, da bi kršitelje dobili,« še dodaja Vadnjal.

06.09.2013, Finance 172/2013 Lana Dakić