Pri sklepanju posla v tujini se vedno postavljajo vprašanja, ali je naš posel predmet DDV, ali moramo obračunati DDV v državi, iz katere izhaja naš kupec, ali je za to tam treba izpolniti še kakšne zaveze ipd..

Čeprav je zakonodaja na področju DDV v Uniji poenotena, še vedno obstajajo razlike v določbah zakonodaj držav članic. Podjetja lahko imajo težavo že pri preprosti nalogi, kaj vse morajo navesti na izdanem računu, da bo ta skladen s pravili države članice, kjer opravijo prodajo. Pri poslovanju s tretjimi državami pa je poznavanje predpisov še pomembnejše, saj so ti drugačni od nam znanih, upoštevati pa je treba še carinska pravila.

Poleg poznavanja državnih predpisov se velikokrat zatakne tudi pri izpolnjevanju administrativnih zahtev. Podjetja morajo dobro poznati svoje kupce in redno preverjati njihov davčni status, poleg tega morajo redno zbirati in hraniti posamezne podporne dokumente, kot so prevozni dokumenti, ali zgolj pravočasno pridobiti ustrezen račun od svojega dobavitelja. Administrativno zahtevno je tudi izpolnjevanje poročevalskih obveznosti, če je podjetje pridobilo tujo identifikacijsko številko za namene DDV, saj so navodila ponavadi na voljo le v lokalnem jeziku, od države do države pa se razlikujejo tudi število obveznih poročil, kontinuiteta poročanja in vsebina samega obračuna za DDV.

Glavna napaka slovenskih podjetij s področja DDV je ta, da podjetje od posameznega posla ne obračuna DDV države kupca, če se izkaže, da posel ni predmet slovenskega DDV. Podjetja morajo biti še posebej pozorna pri poslih, ki neposredno ali posredno vključujejo nepremičnine, imajo vključeno storitveno komponento montaže ali če opravljajo dobave končnim prejemnikom. V vseh naštetih primerih se obveznost obdavčitve določi v državi kupca. Pozornost je treba nameniti tudi poslom s prodajo različnih izdelkov, v katerega je lahko vključenih več poslovnih partnerjev, pri čemer se blago lahko preproda med več državami.

 Največ sprememb DDV na ravni Unije bo začelo veljati s 1. 1. 2015, zajele pa bodo telekomunikacijske in elektronske storitve ter storitve radijskega in televizijskega oddajanja. S 1. 1. 2015 tako začnejo veljati nova pravila za določitev kraja obdavčitve omenjenih storitev, ki se bo po novem vezal na državo, iz katere prihaja kupec. Uvaja se tudi t.i. ureditev „vse na enem mestu“. Ta bo podjetjem, ki omenjene storitve opravljajo končnim kupcem iz različnih držav članic Unije, v katerih podjetje nima sedeža, omogočala poročanje obračunanega DDV po stopnjah različnih držav in oddajo obračuna za DDV zgolj iz ene države članice.

Vir in informacije: Poslovni tednik GZS, 8. 12. 2014, Št. 44/14, www.gzs.si