Preprosto ne verjamem, da lahko kaj spremenimo tako, da obdržimo vse privilegije. Da torej nič ne spremenimo.

Želeli smo, da bi to jutro, tik pred osamosvojitvenim praznikom, vaša kava ob prebiranju Financ imela boljši okus. Vsaj malo slajši. Našli smo kar nekaj razlogov, zakaj smo lahko kljub trenutnim razmeram še ponosni na Slovenijo. Vemo, da je v teh časih prijetno vsaj kdaj prebrati kaj bolj pozitivnega.

Uspešnih podjetij in posameznikov je še več, številne smo izpustili, preprosto zato, ker papir ponuja omejen prostor. A čeprav še vedno na srečo ni težko najti številnih uspehov, ne moremo biti zadovoljni. Uspeh je pri nas namreč še vedno predvsem odsev vztrajnosti, iznajdljivosti in včasih tudi norosti izjemnega posameznika ali skupine. Kar pa je premalo, da bi lahko govorili o uspehu v širšem smislu. In da bi lahko na njih sloneli naše gospodarstvo, rast in blaginja.

Za Slovenijo se mi zdi največja nevarnost naše vrtičkarstvo. Obdelujemo vsak svoj vrt in nas ne skrbi, kaj se dogaja za ograjo pri sosedu. Z ritjo podiramo, kar smo prej zgradili z rokami. Spremembe sprejemamo parcialno, ne oziraje se na to, da sprememba enega člena enega zakona, pa če zveni še tako dobro, poruši dosežke petih drugih določil v nekaj drugih zakonih. Zato tudi nič ne deluje.

Verjetno se bomo morali v tem procesu tudi čemu odpovedati. To je najtežji del, ampak preprosto ne verjamem, da lahko kaj spremenimo tako, da obdržimo vse privilegije. Da torej nič ne spremenimo. Pri tem pa imamo resen problem, ker nekateri še vedno nočejo imeti takšne usode kot vsi drugi. Medtem ko gospodarstvo že peto leto diha na škrge, znižuje plače, odpušča, se javna uprava in državna podjetja ne morejo brezglavo upirati enakim ukrepom. Vključno s poslanci v državnem zboru, seveda. Še zlasti zato, ker v tem času niso naredili tistega, kar bi morali. Ker se večinoma sploh ne ukvarjajo s svojim poslom, ampak z milijon blesarijami, ki nikomur ne koristijo. V krizi mora človek delati več, za enak denar ali celo manj. Ne vem, ali se temu da izogniti. Kaj pa smo naredili mi? Kot je pred kratkim ugotovil naš analitik, se nam je strošek dela še posebno močno zvišal prav med krizo, čeprav je BDP na prebivalca upadel. Rast stroškov enote dela pa ni nastala le v gospodarstvu. Največji vpliv je imela prav plačna reforma v javnem sektorju. Ta je najprej seveda povečala primanjkljaj, zdaj pa država za krpanje državne luknje dviga davke in obremenjuje gospodarstvo.

Ne bi želela soliti pameti drugim, lahko pa povem, kaj se meni zdi najbolj pomembno. Ta hip je na moji prednostni lestvici delo. Niti ne delovno mesto, ampak delo. Nočem, da se sindikati bojujejo za moje delovno mesto in zaposlitev za nedoločen čas. Hočem, da se bojujejo za to, da bom tudi jutri lahko delala.

Moj oče je prav v času osamosvajanja ostal brez zaposlitve. V prejšnji službi je bil že na pol gospod, saj je kljub nizki izobrazbi z leti malo napredoval in mu ni bilo treba več opravljati težjih fizičnih del. A brez dela ni bil niti en dan. Pri 51 letih je začel od začetka. Nazaj h krampu in lopati, kot je rad rekel. Tu nekje je Slovenija zdaj, upam, da se bo odločila kot moj oče, ki ni šel na zavod ali ležat na kavč, ampak delat.

24.06.2013; Finance - Vesna Tomaževič