Če se večina podjetnikov brez večjih težav prebije skozi izkaz poslovnega izida, pa se je vsaj v prejšnjih letih malokdo ustavil pri bilanci stanja. Toda ta nam pogosto veliko več pove o finančni stabilnosti podjetja. Svetujemo, kako je treba »brati« bilanco stanja.

Bilanca stanja sta dva ločena popisa. Prvi je popoln popis premoženja, s katerim podjetje oziroma skupina razpolaga. Seznam premoženja obsega vse od stolov in miz v pisarnah do delovnih strojev, stavb in patentnih pravic.

Drugi seznam je popis virov premoženja, ki nam pove, kako je podjetje to premoženje dobilo. Na tem seznamu so vplačila lastnikov in minuli nerazdeljeni ustvarjeni dobički družbe, ki skupaj sestavljajo lastniški kapital. Preostali del bilance virov premoženja so najeta posojila in poslovne obveznosti družbe. Skupni vrednosti na obeh seznamih morata biti enaki.

Poglejmo, kje se skriva največ nevarnosti, ko pregledujemo »zdravje« podjetja.

Najprej opozorilo: podjetja svoje bilance sestavljajo po veljavnih računovodskih standardih, ki temeljijo na načelu previdnosti. V praksi to pomeni, da zapisana vrednost premoženja ne bi smela presegati prodajljive.

Premoženje je razdeljeno na dolgoročno in kratkoročno. Prvo je praviloma vezano na osnovno dejavnost družbe in ga ta namerava več let uporabljati. Kratkoročno premoženje pa lahko družba hitro unovči - tako, da ga vgradi v izdelke, porabi pri tekočem delu ali pa hitro proda.

Največ manipulacij je mogočih pri vrednotenju tako imenovanih neopredmetenih sredstev (1). Gre za vrednost blagovnih znamk, kupljenih licenc, koncesij, skratka premoženja, ki ga ne moremo videti, družba pa je tega plačala in s tem ustvarja posel.

Pozornost je treba usmeriti predvsem v postavko dobrega imena, kjer se pogosto (še zlasti v konsolidiranih izkazih) skrivajo grehi iz preteklosti. Posplošeno povedano, dobro ime (2) pomeni prevzem, ki ga je družba plačala več od knjigovodske vrednosti nakupa in je vrednost blagovne znamke. 

Osnovna sredstva (3) imajo pogosto nižjo vrednost od tržne. A ne vedno. Se pa vrednost kupljenega osnovnega sredstva v bilanci stanja vsako leto zniža za predpisano amortizacijo. Če se skupna vrednost osnovnih sredstev v posameznem letu zniža, lahko to pomeni, da družba malo vlaga v posodobitev. S

Finančne naložbe (4) družbe vodijo po pošteni vrednosti. Za borzne delnice je poštena vrednost praviloma borzna cena. Če naložba nima javno znane vrednosti, pa se takšna naložba vrednoti po nabavni vrednosti ali pa se naredi cenitev. V obeh primerih seveda obstaja možnost napake ali odstopanja od dejanske tržne vrednosti naložbe. 

Zaloge (5) je treba primerjati s prejšnjim letom. Če je podjetje povečalo zaloge ob nespremenjeni prodaji, lahko pomeni, da izdelki ostajajo na policah, kar je seveda slabo. Lahko pa tudi pomeni, da je dobilo večje naročilo, kar se bo seveda poznalo v prihodnjem uspehu. Morate pa paziti, da pregledujete primerljiva obdobja. 

Terjatve (6) praviloma pomenijo prodane izdelke, za katere podjetje še ni prejelo plačila. Zaradi slabe plačilne discipline v Sloveniji je to ena najbolj žgočih postavk poslovanja. Če ima družba veliko terjatev in te še naraščajo, lahko to pomeni, da stranke slabo plačujejo. Več ko je takšnih terjatev, večja je verjetnost, da družba ne bo dobila plačila in bo morala to terjatev odpisati. Podjetja morajo sicer slabe terjatve pod določenimi zahtevami slabiti, v bilancah pa je naveden le neoslabljeni del.

Kapital (7) pomeni vrednost premoženja, ki bi bilo izplačano lastnikom, če bi družba hipotetično nehala poslovati in odprodala vse svoje premoženje po bilančni vrednosti ter izplačala upnike. Kapital družbe so, zelo posplošeno, vplačani zneski lastnikov, povečuje se za neizplačane prejšnje in natekle dobičke, ter prevrednotenja naložb.

Rezervacije (8) so znesek, s katerim se malokdo ukvarja. Pomeni morebitno obveznost zaradi možnih nastalih škod. Če je družba na primer tožena in predvideva, da bi lahko tožbo izgubila, lahko že v času tožbe naredi rezervacijo, kar se podjetju takoj pozna v manjšem dobičku, ob izgubljeni tožbi pa je to ne prizadene. Rezervacije se tudi lahko naredijo za zaposlene, če na primer kolektivna pogodba predvideva izplačilo nagrade ob upokojitvi.

Kratkoročne obveznosti so tiste, ki jih mora družba poravnati v manj kot 12 mesecih, dolgoročne obveznosti pa imajo ročnost, daljšo od leta dni.

Finančne obveznosti (9) so prejeta posojila. Družba bi morala imeti kratkoročne finančne in poslovne obveznosti manjše od kratkoročnega premoženja. V tem primeru lahko namreč družba vsaj teoretično vrne vsa posojila in izplača upnike s prodajo premoženja. 

Poslovne obveznosti (10) pomenijo znesek, ki ga mora družba plačati svojim dobaviteljem. Veliko poslovnih obveznosti lahko pomeni, da družba slabo plačuje ali pa da celo ni več sposobna redno plačevati. .

Zabilančnih sredstev  Zabilančna sredstva so možne obveznosti ali terjatve. Če družba s svojim premoženjem jamči za obveznosti nekoga drugega, bi to moralo biti zapisano v zabilančnih obveznostih. To pomeni, da mora družba plačati ta znesek, če dejanski dolžnik ni sposoben izpolniti svojih obveznosti. V zabilančnih sredstvih pa so lahko tudi možne terjatve. Najpogosteje so to vložene tožbe, ki bi lahko družbi prinesle dobiček. Ali pa nekatere oblike prodajnih opcij.

 www.finance.si, Karel Lipnik, 3.5.2012