Pogodba o zaposlitvi se po veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. list RS, štev. 21/2013) sklepa za nedoločen čas. Delodajalci pa v praksi težijo k sklepanju pogodb za določen čas, saj se bojijo, da se delavec, ki ga bodo trajno zaposlili, ne bo izkazal za primernega in sposobnega za opravljanje dela ter da ne bo izpolnil delodajalčevih pričakovanj ter se soočajo s skrbjo, da bodo delavca težko odpustili. Za odpravo morebitnih sporazumov glede delavčeve sposobnosti, so delodajalcem ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi na voljo delovnopravni instituti, kot sta predhodni preizkus znanja ali poskusno delo.
V praksi se delodajalci pogosto zatekajo k fleksibilnim oblikam zaposlovanja ter jih lahko opredelimo kot zaposlitve, ki niso redne. Potreba po njihovi uporabi se je pojavila s potrebami delodajalce, da čim bolj gladko ter tekoče prilagodijo svojo proizvodnjo in stroške trenutnim tržnim razmeram. Zaradi precej toge zaščitne delovne zakonodaje ob zaposlitvi za nedoločen čas, ki vključuje administrativne postopke, kot na primer odpovedne roke, posvetovanja s sindikati, posebno varstvo socialno šibkih skupin ter plačilo odpravnine je povsem razumljivo, da se delodajalci raje odločajo za fleksibilne oblike zaposlovanja oz dela. Le – te delodajalcem omogočajo hitrejšo prilagoditev trenutnim tržnim razmeram ter finančnemu položaju podjetja.
Marsikatera od zakonskih možnosti ni novost, res pa je, da nekatere možnosti (kot npr. delo s krajšim delovnim časom, delo na domu, dopolnilno delo itd.) v praksi niso dovolj poznane ter izrabljene, zato jih želim v nadaljevanju predstaviti.
Najpogostejša je v praksi sklenitev pogodbe za določen čas, vendar le v primerih, ki jih določa zakon. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da manjši delodajalec (tisti, ki zaposluje 10 ali manj delavcev) lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne glede na zakonske omejitve. Seveda je sklepanje pogodb o zaposlitvi časovno omejeno ter se lahko na podlagi ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi sklepa praviloma max. 2 leti za isto delo z enim ali različnimi delavci. Zakon dopušča, da se v nekaterih zakonskih primerih lahko sklene pogodba za določen čas za obdobje daljše od 2 let npr, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Opozoriti pa velja, da trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve zaporednega sklepanja pogodb o zaposlitvi iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1.
V primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Pozor! To velja tudi v primeru, če delavec ostane na delu tudi po preteku časa, za katerega je bila sklenjena. Delavec ima v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravico do odpravnine, če je sklenjena za eno leto ali manj. Če je pogodba o zaposlitvi sklenjena za več kot eno leto, ima delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini 1/5 osnove povečane za sorazmerni del odpravnine za vsak mesec dela za 1/12. Osnova za izplačilo odpravnine je povprečna mesečna bruto plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Delavec ima možnost skleniti tudi pogodbo s krajšim delovnim časom, od polnega, ta namreč traja 40 ur/teden. Nobeden zakon (ZDR-1 , ZPIZ), ne določa spodnje meje delovnega časa. Obseg delovnega časa je izključno stvar delodajalca in delavca.
Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene tudi za krajši delovni čas z več delodajalci. Delavec se mora v tem primeru sporazumeti z delodajalci o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela. Delodajalci pri katerih je delavec zaposlen s krajšim delovnim časom, so dolžni delavcu zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela razen, če bi jim to povzročilo škodo.
Zakon daje tudi možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dopolnilnega dela pri drugem delodajalcu in sicer največ za osem ur na teden, pri čemer je potrebno pisno soglasje prvega delodajalca pri katerem je polno zaposlen. Dopolnilno delo se lahko opravlja pri drugem delodajalcu, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev po podatkih zavoda za zaposlovanje ali za opravljanje vzgojno izobraževalnih, kulturno umetniških in raziskovalnih del.
Razvoj tehnologije, spreminjanje klasičnih delovnih mest, razvoj dejavnosti, ki niso vezani na prostor, pomenijo razširjanje možnosti za možnosti za delo na domu oziroma za delo na daljavo. Zato obstoječa delovnopravna zakonodaja omogoča, da pogodbeni stranki lahko skleneta tudi pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na domu. Tovrstna oblika zaposlitve se širi, saj marsikdaj predstavlja prednost tako za delodajalce kot zaposlenega, ki si na tak način lažje usklajujejo delovne in družinske obveznosti in razporejajo prosti in delovni čas. Zakon pri tej obliki dela izrecno določa, da je delodajalec dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu pred začetkom dela delavca obvestiti Inšpektorat za delo.
VIR: svetovanje.si, Staša Pirkmaier, 14.6.2018
