Zadnjih nekaj desetletij v naših življenjih vsakodnevno narašča uporaba ene same kratke besede. Stres. Zdi se nam že tako samoumevna, da je na dnevnem redu vseh zaposlenih ljudi, nujno pojasnilo vsake mame, obvezna sestavina delovnika vsakega menedžerja, z njo pa se poistovetijo že mladostniki in celo otroci. Od vseh pa gre njim še najbolj verjeti, da za doživljanje stresa niso krivi sami.
PRIPOROČAMO v branje!
Čeprav se sliši komično, je resnica tragična. Stres ni zunanji bavbav, ki nas preganja in nas na koncu ujame kot žrtev, kot plen. Stres je dejansko naše dojemanje sveta okrog nas. Če se odločimo, da mu bomo dovolili krojenje življenja, potem nas naenkrat prežema v celoti. Vse naše življenje postane en sam velik stres. Zapremo se v kletko, na kateri na veliko piše: MORAM, NE SMEM, DRUGI ŽELIJO, OD MENE SE PRIČAKUJE … in delujemo samo v skladu s pravili, ki smo jih sami sprejeli v svoje življenje. Seveda so pri tem sodelovali naši vzgojitelji v obdobju odraščanja, ampak to je vendar za nami! Zdaj sami krojimo svoj svet. Nihče več ne more imeti vpliva na nas, če tega sami ne dopustimo.
Pri tem se nimamo več pravice čuditi, od kod bolezen, če nas doleti. Stres je namreč prvo in glavno gnojilo za izjemno rast bolezni. Rešitev pred tem pa je prav enostavna – v teoriji. Pa, kot kaže, zelo težavna v praksi. Enostavno se moramo odločiti, da stres ne bo krojil našega življenja. Zapreti mu moramo vrata in ga ne slišati, ko razbija po njih. In potem zdržati notranje pritiske in se navaditi živeti po svojih pravilih. Seveda moramo najprej vedeti, kakšna so naša lastna pravila. Če nas vodijo želje, je pri tem pomembno, da se zavedamo svoje odgovornosti. Zase in za druge. Če pri tem ogrožamo kogarkoli, to nikakor ni svobodna odločitev. Saj vemo – naša svoboda se konča zgolj tam, kjer s svojo odločitvijo posegamo v svobodo drugega bitja.
Če se vrnemo na začetek – k načinu, kako je naš organizem postavljen in kako deluje: gre za izjemno dobro organiziran sistem, kjer ima vsak košček svoj smisel. Za naše zdravje skrbijo hormoni, ki jih naša tokratna strokovna gostja zelo lahkotno poimenuje dobri hormoni. Za njihov nastanek skrbijo naši lastni organi, ki jih s pomočjo dogajanja v možganih sproti proizvajajo. Da pa zgodba le ni tako enostavna, se moramo za nastanek dobrih hormonov potruditi. Kako? Težko. Najtežje. Biti moramo srečni.
Slovenci imamo narodnostno vsajen občutek, da se moramo ves čas truditi. Za druge. »Moram« je verjetno najbolj uporabna beseda v vsaki situaciji. Je pa tudi krut, ubijalski krotilec naše sreče. Pri tem se ne zavedamo, da je vsak trenutek sreče, ki bi ga lahko doživljali, bolj zdravilen od vsakega sirupa, zdravila in injekcije. Da se nam lahko investicija v trenutek sprostitve točno takrat, ko občutimo, da jo naš organizem potrebuje, stokrat povrne … že v istem dnevu, kaj šele naloženo v tedne, mesece in leta.
Stres v svojem osnovnem pomenu je za človeka varovalo, da preživi. V divjih okoliščinah sproži vse procese v telesu, ki človeka pripravijo na pobeg ali na boj. Ko gre za življenje, je to res pomembno. Vendar, nihče med mamami, direktorji, gimnazijci, računovodji in tisoči drugače pre-zaposlenih ljudi, ne more trditi, da je njegovo življenje na nitki 18 ur na dan. Toliko časa namreč mnogi vsak dan sebe spravljajo v nenehen stres. Začnejo ob šestih zjutraj, še preden vstanejo iz postelje. In ne končajo do izteka dneva ... S svojim lastnim odzivanjem na naloge, za katere menijo, da jih NE MOREJO spremeniti in se jim MORAJO podrediti.
In potem se zgodi bolezen ali drugačna kritična situacija, ki nas prikuje na posteljo ali prestavi v okolje, kjer nimamo druge izbire, kot da začnemo končno razmišljati o sebi, ker je to nujno, če naj bi sploh nadaljevali z življenjem. Pravzaprav bi takšni situaciji morali biti hvaležni, ker nas sooči s kruto, ampak odrešilno resnico: če ne bomo poskrbeli zase, ne bomo mogli služiti nikomur in ničemur več.
Zdaj pa pomislimo – ali ne bi bilo smiselno, da se tega zavemo brez bolezni in preden nastopi kritična točka? Ker se nihče med nami ne more boriti z lastnimi mislimi in navadami, je precej bolje, da jih počasi, ljubeznivo in vztrajno premikamo na druge tirnice. Kako, preberite v izzivu.
STROKOVNO O SKRBI ZASE
Naša sogovornica, ki kar žarči vse, kar sicer predaja skozi besede, je mlada, dinamična, temperamentna in neskončno simpatična zdravnica Sanela Banović, dr.medicine, ki je zaposlena na Kliničnem oddelku za gastroenterologijo v KCU v Ljubljani. Izbrala si je poslanstvo pomagati ljudem, kar počne zelo celostno. Njena osnovna izbira je študij medicine, ki ga je zaključila v Sarajevu, nadgradila pa ga je s formalnimi in neformalnimi izobraževanji po celem svetu. Psihologija, energija, komunikacija, znanja starodavnih medicin, politika in družbena vprašanja, vse to so teme njenih dopolnilnih učenj, ki jih sproti preverja in predaja tudi v praksi. Svobodno in navdušeno govori o pomembnosti objemov in spolnosti v vsakdanjem življenju.
Zadnje leto je vse bolj aktivna s predavanji, na katerih, kot pravi, želi ljudem odpreti oči, da bi si znali pomagati in se postaviti v pravo delovanje, še preden zbolijo. Takrat je za mnoge že pozno. In zato toliko težje. Njena predavanja se vedno dobro obiskana, predvsem pa so poslušalci brez izjem navdušeni, saj z vsem svojim bitjem nanje prenaša svoje navdušenje nad tem, kako si lahko resnično sami ustvarimo življenje lepše. Pri tem pa pravi, povsem v skladu s sporočilom, ki ga predaja ljudem, da ji je pomembno, da se sama dobro počuti in da je zadovoljna s svojim nastopom. Ne ukvarja se s tem, ali so drugi zadovoljni z njo, ampak raje skrbi, da se potrudi, da vse od sebe in je zadovoljna.
Njena predavanja niso zgolj motivacijska, saj je izobražena znanstvenica, ki se opira na dokazane in raziskane procese. Pri tem si dovoli širino in ves čas ostaja osredotočena na smisel in cilj njenega delovanja. Težko namreč sprejme in razume, da ljudje uničujemo sami sebe in pri tem nenehno ponavljamo izgovore in opravičila, ki bi jih zlahka preprečili ali spremenili. Pa jih ne.
Dr. Banović ponavlja, da moramo znati poslušati sebe. Zato je potrebno najprej ugasniti poslušanje vsega, kar prihaja od zunaj. Seveda, ko pristanemo v bolnici, imamo naenkrat čas za razmislek in ugotovimo, da bi z veseljem šli na terapije v zdravilišče ali na masaže. Vendar – če bi zmogli to doumeti že prej, bolnice ne bi potrebovali. Dobri hormoni, ki nastajajo ob občutku ugodja, so namreč osnovni pogoj za celostno zdravje človeka. Kako priti do tega, mora ugotoviti vsak človek sam. Nekomu lahko pomeni ugodje masaža, drugemu smučarski izlet, tretjemu jutranji sprehod na bližnji hrib … vsak ima svoj cilj.
Pomembno je le, da razumemo, da če želimo koristiti še komu drugemu na tem svetu, moramo znati najprej poskrbeti zase. Starši so vzor svojim otrokom. Nadrejeni so vzor svojim zaposlenim. Voditelji so vzor državljanom … »Vsakdo, ki živi stresno in nezadovoljno, predaja enak vzorec in slabo popotnico ljudem, ki mu sledijo. Najprej moramo znati prepoznati, nato pa zadovoljiti svoje osnovne potrebe po ugodju, zadovoljstvu in sreči. Takoj zatem pa seveda pomagajmo tudi svojim ljubljenim in bližnjim in jim s svojimi zahtevami in pričakovanji tega ne onemogočajmo,« razlaga dr. Banović.
»Zadnja raziskava na to temo, ki prihaja iz Harvard Medical School, me je navdušila, ker dokazuje prav to, kar želim sporočiti ljudem. Gre za raziskavo o rednem izvajanju vsakodnevne meditacije, ki ne le potrjuje vseh učinkov sprostitve in ugodja ter posledično boljšega delovanja v dnevu, o čemer pričajo vsi redni meditanti, ampak gre za potrditev, da se naša fizična struktura lahko spreminja z močjo redne psihične dejavnosti. To pa pomeni vpliv na mnoge simptome in bolezenska stanja … Harvardska raziskava, ki jo je vodila dr. Sara Lazar pod okriljem programa »Neuroimaging Research Program«, je trajala osem tednov, udeleženci raziskave so meditirali 27 minut dnevno. Med njimi so bili tako ljudje z večletnimi izkušnjami meditacije, kot tudi takšni, ki so se tega lotevali prvič, brez znanj in izkušenj, vsi pa so delovali po enotnem programu. Rezultati primerjav pred in po izvajanju so s pomočjo magnetne resonance pokazali dejansko fizično spremembo v strukturi možganov. Zaznana je bila odebelitev možganske skorje v predelu, ki so povezane s pozornostjo in socialno integracije. Zgoščevanje t.i. sive snovi v predelu možganov, imenovanem hipokampus, vpliva na sposobnosti za učenje, memoriranje, pa tudi za sočutje, samopodobo in samo prepoznavanje. Zaznano je bilo tudi redčenje sive snovi v amigdali, ki je predel možganov, ki igra pomembno vlogo pri nastajanju stresnih odzivov in ansksioznih stanj pri človeku.
Ta raziskava lahko služi kot nesporni dokaz, kako zelo pomembno je, da se vsakodnevno umirimo, smo zadovoljni in srečni. Trdim, da je pogoj za zdravje občutek osebnega zadovoljstva. Težava pa je v tem, da tega ne znamo več doseči brez vsaj malo truda in spremembe razmišljanja. Poskusite biti srečni neprekinjeno najmanj pol ure v dnevu. Sliši se malo. Pa zmorete? Naj bo to vaš tokratni in vseživljenjski izziv.«
Dr. Sanelo Banović lahko spremljate na mnogih predavanjih v strokovnih in odprtih krogih, med drugim bo njeno predavanje Psihološko zdravje 2. junija 2016 zaokrožilo letošnji cikel predavanj Pozitivna psihologija, ki bo potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Tokrat ne bomo iskali starih negativnih prepričanj, ki bi jih bilo kljub temu enkrat dobro preučiti in se jih znebiti. Ne bomo poskušali spremeniti negativnega odnosa do vsega, kar se nam dogaja v življenju in ga obrniti v sprejemanje ali celo hvaležnost, čeprav bi bilo koristno. Tudi nihče ne bo dobil navodil, kako pozabiti na vse tegobe zunanjega sveta in prisluhniti sebi, četudi je to del procesa k iskanju sreče in zdravja. Tokrat bomo skupaj trenirali novo navado.
Ljudje delujemo v povprečju samo s 30 % svoje kapacitete možganov. Vse počnemo avtomatizirano. V našem vsakodnevnem delovanju nas vodijo navade. Zato se tako težko odločimo za spremembe in zato se težko znebimo starih navad. Tudi če so slabe. Tiste po navadi celo najgloblje usidramo.
Potrebnih je 21 dni, da se človekov um navadi na novo delovanje. Vsaka sprememba, ki se ponavljajoče se odvija vsak dan, po tem času lažje postane navada. Zato je ta trenutek čas, da začnemo gojiti novo navado. Najprej eno. Ko bomo osvojili to, si lahko privoščimo še kakšno. Ta, prva, naj teče takole:
Vsak dan si vzamemo pol ure časa in zavestno počnemo nekaj, za kar vemo, da nas osrečuje ali nam predstavlja ugodje. Nekaj, kar sproža endorfine. To počnemo zares neprekinjeno najmanj 30 minut dnevno. Pozor! Če se vmes pojavi kanček nelagodja ali celo krivde, ker smo si vzeli čas ali celo plačali za svoje dobro počutje, smo s tem skalili učinek. V tem primeru moramo začeti z nečim drugim, od začetka. Tudi trenutek, v katerem pomislimo, kaj bi morali narediti v času, ki je namenjen našemu razvajanju, pomeni prekinitev. Te pol ure našega časa je res namenjeno prečiščenju vseh negativnih misli.
Mnogi boste zamahnili z roko ali se nasmehnili ob tem, češ, to pa res ni izziv. Pa ste prepričani? Kolikokrat vam je uspelo, da ste ob katerikoli dejavnosti zares neprekinjeno ostali srečni najmanj 30 minut skupaj?
V naslednjih štirinajstih dneh začnite s postopkom, za katerega se zavežite sami sebi, da ga boste zares, neprekinjeno in nepreklicno izvajali najmanj tri tedne. Nikakor ne dovolite, da bi vam karkoli porušilo vaš namen. Če menite, da bo dogovor s samim seboj premalo za zavezo, da boste naloge res izpolnjevali, izkoristite dejstva kot trik za svoj um: vzemite predlog v nadaljevanju kot navodila zdravnika (kar je seveda res) ali kot pogoje v pogodbi za vaše zdravstveno zavarovanje (kar je tudi res).
Vzeti si morate pol ure časa v vsakem dnevu, kar je natančno 30 od skupnih 1440 minut. Vas zanima v odstotkih dneva? Malenkost več kot 2 odstotka vašega celotnega časa v dnevu. Če vam kljub tej majhni količini, ki jo potrebujete, na koncu dneva vseeno zmanjka časa, ga enostavno podaljšajte, ukinite nekaj, brez česar se bo svet lahko vrtel dalje, prestavite eno obveznost, ki ni nujna, na naslednji dan. Pri tem seveda ne postanite osorni ali neodgovorni do okolja. Vaša moralna zavest naj vam narekuje, čemu se lahko odrečete, da boste pridobili nazaj svoja 2% dneva in ju namenili izključno in samo svojemu užitku.
Pri tem izbirajte med različnimi dejavnostmi, ki jih načrtovano umeščate v svoj dan z namenom, da boste osrečili sebe. Med idejami, s čim se ljudje sprostimo in razvajamo, so priljubljene: obisk masaže, športna dejavnost, joga ali tai chi, obisk prijateljice, porcija najljubše slaščice (pogoj: brez slabe vesti), sprehod v naravi, igranje z majhnimi otroki … Tisoč in en način obstaja, kako lahko ljudje razveselimo sami sebe. Pri tem seveda materialne stvari ne štejejo, gre za doživetje in doživljanje. Lahko pa sledite vzoru ljudi, ki so sodelovali v raziskavi s Harvarda, in se odločite za izvajanje meditacije. Katerokoli navado, ki si jo boste s ciljem lastne sreče privzgojili v treh tednih, vam bo zanesljivo izboljšala življenje. Naj bo torej srečno.
Zdravi izzivi št. 12, 23. 2. 2016
