Ko govorimo o osebnih financah, pogovor zelo hitro zaide k vprašanjem: Kam naj vložim denar? So boljše delnice, skladi, nepremičnine ali kaj drugega? Koliko lahko pričakujem donosa?
Toda morda začnemo na napačnem koncu.
Preden začnemo razmišljati, kam z denarjem, je dobro vedeti, kako z njim sploh ravnamo.
Finančna stabilnost se praviloma ne začne s prvo dobro naložbo. Začne se precej prej. Z odnosom do denarja, pregledom nad porabo, ustvarjanjem rezerve in jasnimi cilji.
In zanimivo: veliko teh navad lahko začnemo graditi že v otroštvu.
Od šparovčka do prvega finančnega načrta
V naši poletni seriji o družinskih financah smo zapisali, da je šparovček za otroka odlična stvar. Otrok dobi 10 ali 20 evrov in se mora prvič odločiti: bom denar porabil danes ali ga bom prihranil za nekaj, kar si želim čez mesec dni?
To je pravzaprav njegova prva finančna odločitev.
Toda z odraščanjem se mora razvijati tudi način razmišljanja o denarju.
Pri petih ali desetih letih je cilj lahko poln šparovček. Pri petnajstih pridejo žepnina, štipendija in prvi večji samostojni nakupi. Nato prva plača, avtomobil, stanovanje, družina, pokojnina …
Šparovček ali pri starejši »nogavica« je odličen začetek. Ni pa finančni načrt za vse življenje.
Inflacija nas nauči, zakaj samo hranjenje denarja ni vedno dovolj
Pred kratkim smo otrokom v naši družinski skupini inflacijo razložili s čokolado. Če smo nekoč z 10 evri lahko kupili deset čokolad, danes pa jih za isti denar dobimo precej manj, se naših 10 evrov ni zmanjšalo. Zmanjšala se je njihova kupna moč.
In tu pridemo do ene pomembnejših lekcij osebnih financ.
Denar, ki ga bomo potrebovali jutri, denar za nepričakovano okvaro avtomobila in denar, ki ga bomo potrebovali čez 20 let, nimajo istega namena.
Zato tudi ni nujno smiselno, da z vsemi prihranki ravnamo enako.
Pri izbiri načina varčevanja oziroma vlaganja so pomembni predvsem namen, čas, v katerem bomo denar potrebovali, in tveganje, ki smo ga pripravljeni sprejeti.
Pred donosom pride varnost
To je del osebnih financ, na katerega v času zgodb o visokih donosih hitro pozabimo.
Preden razmišljamo o dolgoročnih naložbah, potrebujemo denar za primer, ko življenje ne gre po načrtu. Pokvari se avtomobil. Odpove ogrevanje. Pride nepričakovan račun. Začasno se zmanjšajo prihodki. Takrat ne potrebujemo naložbe, ki je morda trenutno vredna 20 odstotkov manj. Potrebujemo denar, ki je varen in hitro dostopen.
Zato ima finančna rezerva drugačno nalogo kot dolgoročna naložba. Njena naloga ni ustvarjanje visokega donosa, temveč varnost. Kolikšna naj bo, je odvisno tudi od življenjske situacije. Nekdo z zelo stabilno zaposlitvijo je v drugačnem položaju kot samozaposleni, podjetnik ali družina z več otroki.
Najprej plačaj sebi
Ena zanimivejših sprememb finančne rutine je zelo preprosta.
Namesto: prihodek → poraba → kar ostane, prihranim
poskusimo razmišljati: prihodek → prihranek → načrtovana poraba
Zakaj?
Ker se naš življenjski slog neverjetno hitro prilagodi denarju, ki ga imamo na voljo.
Če čakamo do zadnjega dne v mesecu, da bomo prihranili »tisto, kar bo ostalo«, pogosto ne ostane nič. Tudi ljudje z relativno visokimi prihodki imajo lahko prav zaradi tega zelo malo prihrankov.
Ni treba začeti z velikimi zneski.
Pomembnejša od prvega zneska je lahko navada.
Vsak evro ne potrebuje iste naloge
Pri družinskem proračunu nam je všeč še ena preprosta ideja: denar razdelimo glede na njegov namen.
En del potrebujemo za življenje danes.
En del predstavlja našo varnost.
En del je namenjen bližnjim ciljem.
In če nam finančna situacija omogoča, lahko del namenimo tudi dolgoročni prihodnosti.
Tu nam lahko kot orientacija pomaga tudi znano pravilo 50/30/20. Ne kot zapoved in ne kot formula, ki bi ustrezala vsakemu gospodinjstvu, ampak kot izhodišče za razmislek o tem, koliko porabimo za potrebe, koliko za želje in koliko namenimo prihodnosti. Pri družini z nizkimi prihodki bo razmerje drugačno. Pri nekom brez stanovanjskega kredita spet drugačno. Bistvo ni odstotek.
Bistvo je, da ima vsaj del denarja nalogo še preden ga porabimo.
»Potrebujem« in »želim« sta dve različni besedi
To je tema, o kateri se lahko pogovarjamo že z otroki.
Nov telefon je lahko želja. Hrana je potreba. Toda življenje seveda ni tako črno-belo.
Namen urejenih osebnih financ ni življenje brez dopustov, večerij, hobijev in stvari, ki nas veselijo.
Ravno obratno.
Ko so želje del načrta, si jih lahko privoščimo z manj slabe vesti in brez tega, da bi zaradi njih ogrozili pomembnejše cilje. Tudi izhodiščno gradivo poudarja, da želje same po sebi niso problem; pomembno je, da jih prepoznamo in financiramo načrtno, ne impulzivno.
Morda je pravi vrstni red takšen
Če bi morali vse skupaj skrčiti v nekaj korakov, bi jih zapisali takole:
1. Vem, koliko dobim in koliko porabim.
2. Porabim manj, kot dobim.
3. Del denarja redno namenim prihodnosti.
4. Ustvarim finančno rezervo.
5. Določim svoje kratkoročne in dolgoročne cilje.
6. Šele nato iščem primerne načine varčevanja in vlaganja.
In morda dodamo še sedmega:
7. Sistem občasno preverim in prilagodim svojemu življenju.
Kajti finančni načrt 20-letnika ne more biti enak načrtu družine z dvema otrokoma, prav tako ne načrtu nekoga nekaj let pred upokojitvijo.
Finančna pismenost ni tekmovanje v donosih
Morda je to tudi sporočilo, ki bi ga bilo dobro predati otrokom.
Cilj dobrega ravnanja z denarjem ni, da nekega dne postanejo najboljši vlagatelji.
Cilj je, da razumejo denar dovolj dobro, da bodo z njim lahko sprejemali premišljene odločitve.
Da bodo znali nekaj porabiti.
Nekaj prihraniti.
Nekaj nameniti prihodnosti.
In si ob vsem tem tudi kaj privoščiti.
Denar je na koncu vendarle orodje. Ne cilj.
Dober sistem osebnih financ pa nam lahko kupi nekaj, česar ni tako preprosto ovrednotiti: več varnosti, več možnosti izbire in nekoliko manj skrbi. Tudi izhodiščnih pet pravil je zastavljenih predvsem kot pot do finančnega miru, ne kot recept za hitro bogastvo.
Pozor: Univerzalnega pravila ni, vsak mora najti svojo pot! Varno pot!
