V Republiki Sloveniji je bil sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost (DDV) uveden s 1. julijem 1999. Od 1. januarja 2007 velja nov Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1, ki pa se večkrat novelira, predvsem zaradi sprememb Direktive Sveta 2006/112/ES (direktiva), ki jih mora Slovenija, kot članica Evropske unije, prenesti v svoj pravni red. Treba je upoštevati tudi uredbe s področja DDV, ki jih sprejema Svet Evropske unije, ki učinkujejo neposredno in se ne prenašajo v slovenski pravni red. Pri interpretaciji zakonodaje o DDV so pomembne tudi sodbe Sodišča Evropske unije.
Z DDV se obdavčuje dodana vrednost. DDV je ena izmed oblik prometnega davka, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah prometa, od proizvajalca, trgovca, do končnega potrošnika. Gre za potrošno obliko davka na dodano vrednost, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah menjave. Davčni zavezanec načeloma DDV obračunava in plačuje od vsake dobave blaga ali storitev oziroma od transakcij, ki se po DDV zakonodaji obravnavajo kot dobave blaga ali storitev, razen od nekaterih, točno določenih transakcij, ki so oproščene plačila DDV.
V skladu s slovensko DDV zakonodajo se DDV za dobave blaga ali storitev obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 %, razen za dobave blaga in storitev, za katere je določena nižja stopnja 9,5 %. Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV, je v Prilogi I k ZDDV-1. (http://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/davek_na_dodano_vrednost_ddv/)
Po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je davčni zavezanec vsaka domača ali tuja pravna oz. fizična oseba, ki samostojno opravlja ekonomsko dejavnost, ne glede na ustvarjen poslovni izid (dobiček ali izguba). Ne glede na navedeno se seveda ni potrebno vsem vključiti v sistem obračunavanja DDV, torej niso vsi dolžni pridobiti t.i. identifikacijsko številko (ID) za namene DDV.
Tiste osebe, ki se bodisi zaradi neizpolnjevanja pogojev bodisi iz drugih razlogov odločijo, da se ne identificirajo za namene DDV, na svoje prodane storitve ali blago ne zaračunavajo DDV-ja, ni jim potrebno voditi davčnih evidenc in ni potrebno oddajati obračunov DDV (mesečno ali trimesečno), po drugi strani pa si te osebe ne morejo odbiti t.i. vstopnega DDV, ki jim je zaračunan za nabave blaga in storitev pri opravljanju svoji dejavnosti (znesek povečuje posamezen strošek, nabavo ali investicijo).
Ločimo obvezno in prostovoljno identifikacijo za DDV
Kdaj postati zavezanec za DDV?Obvezno morajo pridobiti ID številko vsi davčni zavezanci, ki:
- so oz. bodo v zadnjih 12 mesecih (ne preteklem koledarskem letu!) presegli 50.000€ obdavčljivega prometa (kmetje pa, če so presegli limit 7.500€ katastrskega dohodka v preteklem letu)
- so v tekočem letu presegli 10.000€ limita za pridobitev blaga iz drugih držav članic EU
- (tujci), ki so presegli limit 35.000€ za dobave blaga v RS (prodaja na daljavo, npr. spletna trgovina)
- prejemajo ali opravljajo storitve davčnim zavezancem iz druge države članice EU (ni limita); če se prodaja blago ali storitve npr. fizičnim osebam ta obveza ne velja.
Prostovoljno se glede na zgoraj navedeno, lahko vključijo vsi ostali davčni zavezanci in s tem pridobijo enake pravice kot tudi obveznosti, ki jih imajo »redni« zavezanci identificirani za DDV. Posebnost je le v tem, da morajo prostovoljni zavezanci za DDV ostati v sistemu 60 mesecev (5 let), medtem ko obvezni zavezanci tega pogoja nimajo in lahko izstopijo iz sistema ko ne izpolnjujejo pogojev za obvezno registracijo.
Davčni zavezanci morajo torej skrbno spremljati svoje poslovanje, da se pravočasno identificirajo za namene DDV, saj postopek pridobitve žal ni zaključen v enem ali dveh dneh.
Vlogo za pridobitev ID številke (obrazec DDV-P2 oz. DDV-P3) je potrebno izpolniti in oddati elektronsko, preko:
- eVem točke ali
- spletnega portala eDavki.
Zaradi večjih davčnih utaj v obliki »davčnih vrtiljakov« ipd je DURS že pred časom poostril nadzor nad pridobiteljem ID številk, zato je potrebno vlogi priložiti tudi dokazila o namenu dejavnosti (pri novoustanovljenih podjetjih in tistih, kjer so lastniki tuje fizične osebe, so še posebej previdni), poslovni načrt, pogodbe, predpogodbe, izdani in prejeti računi, izpis iz poslovnih knjig ipd..
Po oddaji vloge s prilogami ima davčni organ sicer čas do zadnjega dne meseca, ki sledi mesecu vložitve zahtevka, da izda odločbo o identifikaciji za DDV, vendar je praksi dejansko bolje – nekako od 7 do 14 dni. Prejem odločbe je pomemben zaradi navedbe datuma od katerega dalje je davčni zavezanec registriran v sistemu DDV, ker mora od tega datuma dalje obračunavati DDV na prodano blago in storitve ter izpolnjevati ostale obveznosti, ki vejajo za davčne zavezance identificirane za DDV. Z odločbo DURS-a je dodeljena tudi ID številka, ki je v RS sestavljena iz dodatka SI in davčne številke. (http://data.si/blog/2014/12/17/kdaj-postati-zavezanec-za-ddv/)
Glede na zakonodajo, ki je pričela veljati 4. julija 2014, lahko podjetniki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov v višini 80% davčno priznanih prihodkov. Hkrati je davčna obravnava zvišala prag letnega prometa za pavšalno obdavčitev iz 50.000 evrov na 100.000 evrov za tiste, pogoj je, da bodo imeli v davčnem letu pred tem davčnim letom zaposleno vsaj eno osebo za polni delovni čas 5 mesecev (sem sodijo tudi samozaposleni, ki so prijavljeni v zavarovanje za polni zavarovalni čas tj. 40ur/tedensko). (http://data.si/blog/2015/01/09/katere-evidence-morajo-voditi-normiranci/)
Osnovno sredstvo (opredmeteno osnovno sredstvo) je sredstvo, ki ga ima poslovni sistem v lasti ali v finančnem najemu. Uporablja se pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev in se bo po pričakovanjih uporabljal v več kot enem obračunskem obdobju. Med opredmetena osnovna sredstva štejemo: - zemljišča, - zgradbe, - proizvajalno opremo, - drugo opremo in - biološka sredstva (osnovna čreda, večletni nasadi.
Osnovni kapital (osnovna glavnica) mora znašati vsaj 7500 eurov, vsak osnovni vložek pa najmanj 50 eurov.
Osnovni vložek je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek ali stvarni prevzem. Zanje se smiselno uporabljajo določbe 187. in prvega stavka tretjega odstavka 191. člena tega zakona tt
Kot stvarni vložek se lahko zagotovijo premičnine in nepremičnine, pravice in podjetje ali del podjetja. Za stvarni vložek se šteje tudi plačilo za premoženjske predmete, ki jih je družba prevzela in jih prišteje družbenikovemu vložku.
Pred prijavo za vpis v register mora vsak družbenik zagotoviti vsaj eno četrtino osnovnega vložka, vrednost vseh zagotovljenih vložkov pa mora znašati najmanj 7500 eurov.
Stvarni vložki se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora družbenik razliko vplačati v denarju.
Osnovni vložki morajo biti družbi izročeni tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga.
Vplačila denarnih vložkov morajo biti nakazana na bančni račun.
- na točki VEM vam dokumentacijo pripravimo v 30-ih minutah.
- na sodišču traja postopek od v povprečju 7 dni od vložitve popolne dokumentacije.
Enostavno knjigovodstvo lahko vodi:
Odločitev za enostavno knjigovodstvo je v domeni samostojnih podjetnikov in drugih fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost in izpolnjujejo vsaj dva od navedenih treh meril:
- povprečno število delavcev ne presega tri,
- letni prihodki so nižji od 50.000 EUR ter
- povprečna vrednost aktive, izračunana kot polovica seštevka vrednosti aktive na prvi in zadnji dan poslovnega leta, ne presega 25.000 EUR.
To velja tudi za podjetnike, ki začnejo opravljati dejavnost in v prvem poslovnem letu ne zaposlujejo povprečno več kot tri delavce (to pomeni, da lahko enostavno knjigovodstvo na začetku vodijo VSI samostojni podjetniki - razen tisti, ki že v štartu zaposlujejo več kot 3 delavce).
Ko podjetnik navedene kriterije preseže, mora začeti poslovne knjige voditi po načelih dvostavnega knjigovodstva.
Samostojni podjetniki posamezniki morajo do konca koledarskega leta (31.12.) obvestiti svojo davčno izpostavo o izbranem načinu vodenja poslovnih knjig.
Popoldanski s.p. lahko odpre nekdo, ki je ŽE ZAPOSLEN nekje drugje oz. je študent ali upokojenec. To pomeni, da nekdo drug plačuje njegove PRISPEVKE za socialno varnost.
Popoldanski s.p. je na trgu izenačen z navadnim, kar pomeni, da ima enake pravice in dolžnosti.
