Med ljudmi je razširjeno mnenje, da bodo otroci tako ali drugače uspešnih staršev imeli že vnaprej večje možnosti, da bodo tudi sami uspešni; pa je to res? Bo otrok uspešnih staršev res bolje in lažje krmaril skozi življenje?
Zagotovo je vsak med nami v otroštvu že kdaj slišal pričkanje med vrstniki, ko je kdo očital drugemu, češ lahko tebi, ko pa imaš bogate starše, ki ti vse »zrihtajo«. Pa ni tako. Kot lahko vidimo iz naših primerov, so uspešni starši od svojih, danes uspešnih otrok pričakovali več kot od drugih. »Mojemu sinu je bilo zaradi mene gotovo težje uspeti v poslu. Do drugih sem namreč bolj strpen kot do Petra. Poleg tega tudi v politiki nisem priljubljen, ker vedno povem, kar si mislim. Tako je recimo zaradi mojega javno izraženega mnenja o bankah sin imel težave pri poslovanju z njimi,« je na vprašanje, koliko je bilo sinu lažje zaradi očetovega imena, odgovoril Stanko Polanič, solastnik Intering Holdinga, njegov sin Peter pa je predsednik uprave skupine Panvita, ki sodi v okvir omenjenega holdinga.
»Učil sem ga, da je treba biti zjutraj prvi na delu in zadnji oditi, dolgoročno se to splača, tudi drugi zaposleni znajo to ceniti,« dodaja Polanič. Pravi, da je oba sinova vzgajal v skromnosti, nista imela vsega, kar bi si želela in bi ne nazadnje lahko dobila. Meni tudi, da otroci potrebujejo nadzor in ne smejo imeti preveč svobode. »Predvsem pa sva jima z ženo želela privzgojiti dve temeljni in najpomembnejši vrednoti - poštenje in delavnost-, ne glede na to, katerega posla bi se v življenju lotila. Ampak otrokom lahko to vcepiš le s svojim zgledom,« dodaja sogovornik. Prepričan je, da so za današnje razmere krive predvsem bližnjice, ki jih ljudje poskušajo ubirati, in tega učijo tudi svoje otroke. »Kot slišim, se tudi že dogaja, da starši na govorilne ure v šolo pridejo skupaj z odvetnikom. Sam nisem nikoli niti poskušal načeti učiteljeve avtoritete. V poslovnem svetu pa me skrajno moti tudi uveljavljeno razmišljanje: če nekdo ne bo znal poskrbeti zase, tudi za podjetje ne bo. S tem se upravičujejo prakse, ki sčasoma prerastejo v goljufije. Vidimo lahko, kam nas je to pripeljalo, in iz tega močvirja bo težko izplavati!« opozarja Stanko Polanič.
Recept za uspeh: spodbuda in zgled
Ali obstaja kakšno splošno pravilo, da bi našim otrokom v življenju uspelo? »Dejstvo je, da so otroci uspešnih staršev lahko deležni spodbudnejšega okolja, predvsem z upoštevanjem možnosti, ki jih imajo na voljo, da razvijajo svoje sposobnosti. Te možnosti so dveh vrst - materialne in intelektualne. Otrok, ki v svojem okolju posluša o pogodbah in delnicah, bo imel v poslovnem okolju boljšo podlago kot tisti, ki nikoli ni slišal ničesar o tem,« je pomembnost uspešnega okolja nazorno opredelila Irena Deželak, direktorica in glavna predavateljica v podjetju Academia uspeha II, katerega osrednja dejavnost so usposabljanja s področja poslovnih veščin.
Poleg tega so uspešni starši otrokom lahko dober vzor, saj se otroci z opazovanjem staršev seznanijo z veščinami poslovnega sveta, hkrati pa uspešni starši iz Slovenije že pošiljajo svoje otroke na študij v tujino. »Koristi, ki so jih deležni otroci v smislu znanja in poznanstev, so odlična podlaga za nadaljnjo poslovno uspešnost. Če pa jim starši stojijo ob strani še z začetnimi poslovnimi idejami in/ali kapitalom, imajo otroci rdečo preprogo že položeno,« dodaja Deželakova.
Vendar pa uspeh staršev sam po sebi ne zadošča. Tudi otroci iz ne preveč spodbudnega okolja so lahko nadpovprečno uspešni, le da ima motivacija za doseganje uspeha drugačen izvor. »Po mojem mnenju gre tu za izogibanje nelagodju. Medtem ko lahko pri prvi skupini otrok govorimo o samoumevno tlakovani poti do uspeha, pa je motivacija pri teh drugih močna želja po tem, da bi se izognili življenju, ki so ga živeli kot otroci. Nelagodje je še močnejša spodbuda kot ugodje,« pojasnjuje Deželakova.
Kako vzgajati otroka, da bo uspešen? Predvsem moramo pri njem razvijati vedenjske navade, ki se kažejo v uspešnosti. »Šola naj bo otrokova služba, in ne zabava. V praksi to pomeni, da je najprej na vrsti naloga, šele potem igranje. Starši bi morali otrokom privzgojiti delovne navade, dobro organiziranost in disciplino. Delovne navade se spodbujajo s klasičnimi prijemi - ko otrok doseže cilj, sledi nagrada-, organizacijske tehnike pa jih bomo starši najlažje naučili z zgledom že pri najosnovnejših opravilih. Z malimi koraki pridejo veliki uspehi in tisto, čemur posvečamo pozornost, raste. Vedenjske vzorce namreč posnemajo - otroci nas ne ubogajo, nas pa posnemajo,« poudarja Deželakova. Storilnostno usmerjeni starši vzgajajo storilnostne otroke, večja delavnost pa je boljša podlaga za uspešnost. »Vendar tu govorim samo o storilnosti! Uspeh je namreč subjektivna kategorija in zanj ima vsak svoja merila, sreča in zadovoljstvo pa nista samoumevno zajeta vanj,« še opozarja sogovornica.
V življenju vidimo tudi primere, ko so otroci uspešnih ubrali drugačno pot. Kljub številnim možnostim teh ne izkoristijo, včasih celo pošteno zaidejo. Težko bi rekel, da je kriva ena sama napaka, ki so jo naredili njihovi starši oziroma vzgojitelji, možnosti je več. »Prvič, otrok je v območju udobja in razmišlja, zakaj bi se sploh naprezal, če ima vse na pladnju in mu ničesar ni treba narediti. Velika past so lahko recimo različne gospodinjske pomočnice, ki opravijo tudi otrokov delež domačih opravil. Drugič, napako naredijo uspešni starši, ki imajo visoka pričakovanja in pogosto prezrejo majhne uspehe, s čimer otroka demotivirajo za nadaljnji trud. Mogoč je še tretji scenarij - otroci vračajo »udarec« staršem, ki so preveč odsotni zaradi dela in jim je lažje dati denar kot svoj čas. Otrok razume, da staršem ni dovolj pomemben in se jim tako »maščuje«, ko noče po njihovih stopinjah,« našteva Deželakova.
Uspešni starši so otrokom vzor, pa še vrata jim odpirajo
Številne primere, kako uspešne potomce imajo starši, ki so sami zelo uspešni, najdemo tudi čez lužo. Joann S. Lublin je v ameriški reviji The Wall Street Journal (WSJ) tej temi posvetila prispevek, v katerem osvetljuje družinsko ozadje potomcev uspešnih staršev; čedalje več jih namreč zaseda pomembne položaje na poslovnem področju, v pravu, na vodstvenih mestih, v vladnih službah in drugje.
Ugotavlja, da so uspešni starši svojemu prav tako uspešnemu podmladku med drugim vzor, mu dajejo dobronamerne, a konstruktivne kritike, morda najpomembnejše pa je, da otrokom strateško odpirajo vrata v karierni svet. Poleg tega k vse večjemu številu uspešnih naslednikov pripomorejo še vse boljše priložnosti, da se poklicno uveljavijo tudi ženske.
Cinični posameznik se bo namrdnil, da zveze in poznanstva niso nič novega in da tudi pri nas težko kam prilezeš brez tega. Dobro družinsko ozadje seveda tudi v ZDA ne more škoditi, je pa treba poudariti, da se v nekaterih vedenjskih vzorcih občutno razlikujejo od teh, ki so doma v naših krajih - prepisovanje med izpitom na ameriških univerzah recimo velja za skrajno sprevrženo dejanje, hudo goljufijo, ki je ne obsojajo le učitelji, ampak tudi študentje sami.
Katere so glavne lekcije, ki jih prejmejo uspešni otroci od svojih staršev, če jih naštejemo le nekaj? Ciljaj visoko! Prevzemaj funkcije, ki uresničujejo tvoje karierne cilje! Vlagaj dodaten trud! Uči se iz svojih napak!
Pritiski uspešnih staršev
Posnemanje staršev pa ni vedno preprosto, včasih je težko izpolnjevati njihova visoka pričakovanja. Primer je Nicole Condit Duncan, ki je pri 28 letih postala do takrat najmlajša vodja v podjetju AT & T. Njen oče je Philip Condit, nekdanji generalni direktor Boeinga, mati pa Madeleine Condit iz največjega mednarodnega podjetja za iskanje vodstvenih kadrov Korn/Ferry International. Hčer je prepričala, da se skupaj s še nekaterimi kolegicami prijavljajo na prosta delovna mesta kot skupina, in sicer po sistemu, ki ga je razvila sama. AT & T jih je najel na vodstvene položaje v podjetju z nalogo, da pomagajo razviti internetno strategijo. Starši so nedvomno koristili hčerini karieri; recimo, oče jo je naučil, kako naj naveže stik s skeptičnimi starejšimi podrejenimi v podjetju, mama jo je seznanila s poslovno žensko z izkušnjami z Japonske, od katere se je mlada Nicole naučila, kako uspešno poslovati z japonskimi poslovneži, nezaupljivimi do ameriških žensk v poslu. A namesto, da bi svoje življenje prilagodila karieri, se je odločila za drugo pot. Po štirih letih dela pri AT & T in po rojstvu prvega otroka je dala odpoved, saj ni želela, da bi bili otroci deležni enakega otroštva kot onidve s sestro; karieri staršev sta bili vedno na prvem mestu, včasih sta ju zato pozabila pobrati iz šole ali pa kupiti hrano, se spominja Condit Duncanova. Danes se ukvarja s strateškim svetovanjem za manjša britanska podjetja, upa pa tudi, da ji bo uspelo diplomirati iz morske biologije, česar si je v mladosti želela. »Takrat se mi je zdelo, da ukvarjanje z algami ne bi naredilo vtisa na moje starše,« je izjavila.
Podobne spomine ima Denise Morrison, glavna izvršna direktorica podjetja Campbell Soup Company. Menda z danes prav tako uspešno sestro Maggie Wilderotter veliko zaslug za svoj uspeh pripisujeta svojemu očetu Dennisu Sullivanu, nekdanjemu direktorju pri AT & T, ki jima je že kot otrokoma dajal lekcije iz menedžmenta. »Poslovne načrte sva delali, še preden sva dobili prvo kolo s prestavami,« je Morrisonova povedala Lublinovi. Njegov najboljši karierni nasvet je po njenem mnenju, da je vedno treba imeti načrt. Ko mu je sporočila, da je postala vodja Campbella, ji je menda odvrnil: »No, in kakšen je tvoj naslednji cilj?«
Moje Finance; 20.11.2013 Stela Mihajlovič
