Trenutno veljavni Zakon o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 13/2011-UPB3 do 38/2012 – ZDDV-1) ne pojasnjuje, pravila, katere države članice se uporabljajo glede izdajanja računov v primerih, ko davčni zavezanci dobavljajo blago ali opravljajo storitve naročnikom v druge države članice. Zaradi navedenega se naj bi z novo določbo ZDDV-1 uvedla jasna pravila o tem, kdaj se pri izdaji računov uporabljajo slovenska zakonska določila, in sicer bodo za izdajanje računov veljala pravila po ZDDV-1 le, če se bo izdani račun nanašal na dobave blaga in storitev, za katere se šteje, da so opravljene v Sloveniji.
Slovenski davčni zavezanec bo opravil gradbeno storitev na nepremičnini v Avstriji za osebo, ki ni davčni zavezanec. V tej državi članici se bo dolžan identificirati za namene davka na dodano vrednost (DDV), obračunati avstrijski DDV, račun pa izdati v skladu z avstrijsko DDV zakonodajo.
Slovenski davčni zavezanec bo opravil svetovalno storitev avstrijskemu davčnemu zavezancu. Kraj obdavčitve bo Avstrija, DDV bo dolžan obračunati in plačati avstrijski naročnik po sistemu samoobdavčitve. Slovenski davčni zavezanec bo pri izdaji računa upošteval slovensko DDV zakonodajo.
Slovenski davčni zavezanec bo moral pri izdaji računov prav tako upoštevati slovensko DDV zakonodajo v primeru, ko bo opravil dobavo blaga ali storitev, katere kraj obdavčitve bo v skladu z evropskimi (slovenskimi) DDV pravili zunaj Unije.
Slovenski davčni zavezanec bo opravil svetovalno storitev srbskemu davčnemu zavezancu. Kraj obdavčitve bo z vidika evropske (slovenske) DDV zakonodaje Srbija. Slovenski davčni zavezanec bo pri izdaji računa upošteval slovensko DDV zakonodajo.
Ob tem je treba opozoriti, da bo davčni zavezanec v primerih poslovanja s tretjimi državami poleg evropske (slovenske) DDV zakonodaje še vedno moral upoštevati pravila, ki na tem področju veljajo v tej tretji državi.
Samofakturiranje
Tudi po že veljavnem ZDDV-1 račun lahko izda davčni zavezanec, kupec blaga ali naročnik storitve ali tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca (drugi odstavek 81. člena ZDDV-1). Vendar pa je za takšen način izdajanja računov potreben dogovor med davčnim zavezancem in osebo, ki je račun izdala v njegovem imenu, katerega vsebina je natančno predpisana v 136. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 141/2006 do 108/2011 – PZDDV-1).
Po novem vsebina takšnega dogovora naj ne bi bila več predpisana, še vedno pa bo potreben predhodni dogovor med strankama, še posebej pa dogovor o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega zavezanca, ki bo dobavljal blago ali opravljal storitve. Kupec blaga ali naročnik storitev bo moral na računu navesti, da ga izdaja v imenu in za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil storitev.
Tudi v zvezi s samofakturiranjem bodo veljale izjeme glede pravil izdajanja računov. V primeru, da bo slovenski davčni zavezanec, na podlagi obrnjene davčne obveznosti, DDV obračunal kot naročnik v Sloveniji in se bo z dobaviteljem dogovoril, da bo račun izdal v njegovem imenu, bo pri izdaji takšnega pravila upošteval slovensko DDV zakonodajo.
Slovenski davčni zavezanec bo naročil svetovalno storitev pri nemškemu davčnemu zavezancu. Kraj obdavčitve bo Slovenija, DDV bo dolžan obračunati in plačati slovenski davčni zavezanec kot naročnik po sistemu samoobdavčitve. Če bo račun izdal nemški izvajalec storitve, bo pri izdaji tega računa upošteval nemško DDV zakonodajo. Če pa bo na podlagi predhodnega dogovora račun izdal slovenski davčni zavezanec v imenu nemškega izvajalca storitve (samofakturiranje), bo pri izdaji tega računa upošteval slovensko DDV zakonodajo.
Objavljeno: Poslovni tednik GZS, Št. 21/12, Datum: 22. 10. 2012, www.gzs.si
