Odsotni menedžer se ne zaveda, ne razume ali pa ga ne zanima dogajanje v timu oziroma je nedosegljiv za dejansko vodenje podjetja. O tem se v zadnjem času veliko govori.
Komentar, ki ga je za Finance.si pripravila ga. Andreja Kodrin, članica investicijskega odbora InvestEU in ustanoviteljica Quintau.
V zadnjih mesecih je vse močnejši občutek, da živimo v dveh vzporednih svetovih. V prvem smo vztrajno bombardirani s strahom, pandemijami in vojnami, z nasprotji »mi« in »oni«, z več, hitreje, bolj dobičkonosno, z 2.0, 3.0 in 4.0, z idealnimi volivci, ki kopičijo olje, sladkor, WC-papir in jod na zalogo in ki s strahom in s ščepcem sadomazohizma pričakujejo večerne novice.
V tem svetu je prihodnost drugačna, kot jo napovedujejo makroekonomske napovedi, saj jo sooblikujejo tudi vojni dobičkarji z vrtoglavim dvigovanjem cen energije in hrane. Zato tarnamo zaradi podražitve mesa iz lokalne samooskrbne mreže, ne razumemo pa ozadja, da je mali kmet pred zlomom zaradi dviga cene ekokoruze za krmo z 90 evrov na tono na 450 evrov na tono.
V tem svetu politični voditelji v petek, 1. aprila, ko je bila objavljena kar 7,5-odstotna marčna inflacija za območje evra, niso čutili potrebe, da nagovorijo javnost, povrnejo zaupanje gospodarstva, umirijo nepotrebno paniko in tekmovanje pri dvigovanju cen. Ne glede na predvolilni čas, ki sicer naredi politike bolj vidne, jih žal večina sodi v kategorijo neprisotnih voditeljev.
O teh se ob naraščanju svetovnih problemov in ob vse bolj mlačnih odgovorih nanje veliko govori. Termin »absent menedžer« ne pomeni fizično odsotnega menedžerja, temveč voditelja/ico ali menedžerja/ko, ki se ne zaveda, ne razume ali pa ga/je ne zanima dogajanje znotraj tima oziroma je nedosegljiv/a za dejansko vodenje podjetja.
Toda v poslovnem svetu se ne moremo slepiti, da so odsotni menedžerji/ke bolj ali manj tisti, ki so bili politično nastavljeni. Za bleščečo zunanjo podobo mnogih podjetij je pogosto toksična poslovna kultura, veliko frustracij, dolgotrajna izgorelost, nemotiviranost in zapuščanje najboljših talentov.
A trenutna kriza je neizprosna, zahteva prisotne menedžerje/ke. Prvi letošnji rezultati Quintaum diagnostik dolgoročnega zdravja podjetij nakazujejo preoblikovanje visoke stopnje stresa iz časa pandemije v že skrb zbujajočo anksioznost na delovnem mestu, pa naj gre za Slovenijo ali za tako urejeno državo, kot je Švica. Zanimiv je korenit upad še razpoložljive sposobnosti prilagajanja spremembam pri zaposlenih, pa tudi menedžmenta, kar vodi podjetja v otopelost in pasivnost. Ob tem se je pojavila še večja nepravična obremenitev dela znotraj tima, na drugi strani pa upad zanosa in strasti do dela, torej tistih začimb, ki so ločevale povprečna podjetja od najboljših.
Kako so se teh izzivov lotili »prisotni« menedžerji? Dobri odnosi res pomagajo, še bolj pa zaupanje in spoštovanje. Prisoten menedžer/ka v času krize komunicira pogosteje in bolj jasno, pogosteje pohvali in se odzove na čustvena stanja in stiske zaposlenih. Spremenil/a je sistem letnega in strateškega načrtovanja in ima v proračunu pripravljen delež za nepredvidljive okoliščine. Je avtentičen menedžer/ka, ki ne gradi na utvarah, temveč se osredotoča na bistvo, na tisto, kar res šteje tako pri poslu kot v življenju. Tudi v Sloveniji imamo menedžerje/ke, ki na prvo mesto postavijo zdravje sodelavcev, družino in šele nato službo, opogumljajo sodelavca v bolnišnici, in to brez selfijev in objav na Linkedinu.
V času turbulenc prisotnim menedžerjem in voditeljem ni nič lažje, a so še pravočasno zgradili sidrišča tudi v drugem svetu, v svetu, kjer ti je mar za sočloveka, v svetu zdrave kmečke pameti brez iluzij in idealizma, da je možno voditi brez bolečine trnjev v dlaneh, umazanih škornjev in boja z voluharji. Zato zaposleni z njimi ostajajo in se spopadajo tudi z najtežjimi situacijami, kot je subtilno prikazal francoski film tedna »Vse je v najlepšem redu«.
V današnjem kaosu je morda res bolj udobno sedeti na razkošnem Titaniku in zviška gledati na vrh bližajoče se ledene gore, kot pa se s timom na jadrnici spopadati še z mrazom in visokimi valovi. Pri zadnjem je uspeh zelo vprašljiv, pri prvem pa ni dvoma, konec zgodbe vsi dobro poznamo.
Finance.si; 14.4.2022, ga. Andreja Kodrin
