V zadnjih tednih se je v medijih in strokovnih člankih začela pojavljati beseda »stagflacija«. Da ne bo že sama uporaba besede sejala odvečnega strah, tam kjer to ni potrebno, bomo s pomočjo članka, ki so ga pripravili pri Financah ta pojav tudi opisali.
Zakaj sodelovati z računovodskim servisom Pristar ?
--> ABC izbire računovodstva za prihodnost
--> Varno v svet podjetništva. Skupaj s Pristar.
--> Zahtevaj ponudbo
Vprašajte preko VIBER klepetalnika
Stagflacija je termin, ki ga je prvi uporabil britanski politik Iain Macleod leta 1965 in z njim opisal stanje, v katerem je takrat bilo Združeno kraljestvo. Z njim opišemo daljše obdobje počasne gospodarske rasti z občasno recesijo, visoko stopnjo brezposelnosti ter hkratno relativno visoko stopnjo inflacije.
Sama beseda je tako skovanka med stagnacijo, torej šibko gospodarsko rastjo, ter inflacijo, to je veliko povprečno rastjo cen, pri čemer je prva običajno povezana tudi z razmeroma visoko stopnjo brezposelnosti. Pojav je bil značilen za večino razvitega sveta v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnjih 30 let pa se s tem pojavom nismo srečali.
Vnovičen strah pred stagflacijo se je pojavil v zadnjem mesecu, ko so statistični uradi objavili podatke o visoki inflaciji za lani, vojna v Ukrajini pa, ko se svet še niti ni dobro izkopal iz pandemije covida, pomeni novo grožnjo gospodarski rasti.
ZA RAZUMEVANJE : Da bi razumeli, kako resna grožnja je lahko stagflacija in kakšne so njene posledice, moramo najprej razumeti vzroke, ki vodijo do tega pojava. Do šestdesetih leti prejšnjega stoletja so bili ekonomisti prepričani, da obstaja obratna odvisnost med stopnjo inflacije in stopnjo brezposelnosti. Teoretično so to opisovali že ekonomisti takoj po drugi svetovni vojni, a razmerje je najbolj znano po britanskem ekonomistu A. W. H. Philipsu, ki je leta 1958 objavil članek, v katerem je na podlagi podatkov za britansko gospodarstvo za leta od 1861 do 1957 izrisal krivuljo, ki je postala znana kot Philipsova krivulja in kaže obratno sorazmerje med inflacijo in brezposelnostjo.
OPISANO NA PRIMERIH: Precej ironično je, da je ravno Združeno kraljestvo prvo doživelo kombinacijo hkratne visoke inflacije in brezposelnosti že v šestdesetih letih, a ekonomisti pojava vse do sedemdesetih let, ko je ta prizadel večji del sveta, niso resno jemali. Glede vzrokov za stagflacijo še dandanes med ekonomisti ni povsem enotnega mnenja, čeprav v splošnem velja soglasje, da je stagflacija posledica močnejšega zunanjega šoka in zgrešenih monetarnih in fiskalnih odgovorov na ta šok.
Verjetno najbolj znana epizoda stagflacije je ameriška (in pozneje svetovna) stagflacija v sedemdesetih letih, ki se je začela z naftnim šokom, ko so države članice Opeca uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA kot odgovor na ameriško vojaško posredovanje na Bližnjem vzhodu. Zaradi tega embarga so se cene nafte početverile in ostale na novi, višji ravni tudi po tem, ko je bil embargo odpravljen.
Naftni šok je prišel na podlago tako imenovanega Nixonovega šoka, ko je takratni ameriški predsednik Nixon leta 1971 zamrznil cene in plače, uvedel posebne carine in omejil zamenljivost dolarja za zlato, kar nekateri ekonomisti ocenjujejo kot največjo napako ekonomske politike v zgodovini, saj je imela za posledico hudo špekulativno obnašanje proti dolarju in močan upad vrednosti valute, zgrešena politika centralne banke pa je vse skupaj močno poslabšala.
Centralne banke so v tistem času sledile več ciljem, med drugim cilju doseganja polne zaposlenosti, zato je ameriška centralna banka pod vodstvom Paula Volckerja intervenirala z ekspanzivno monetarno politiko, a je precenila potrebno količino denarja in s tem povzročila dodatno inflacijo in škodo gospodarstvu. V ZDA je stagflacija vztrajala vse do konca sedemdesetih let, ko je ameriška centralna banka po nasvetu ekonomista Miltona Friedmana močno zaostrila monetarno politiko in v razmeroma kratkem času najprej umirila inflacijo, poznejša reaganomika, ekspanzivna neoliberalna fiskalna politika pa je dala pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti.
Stagflacija je seveda nevarna za vaš žep in naše denarnice. Največji udarec zanju je seveda, če zaradi nje izgubite delo. Visoka brezposelnost je draga tudi za javne finance, saj pomeni precejšen strošek za socialno državo. Relativno visoka stopnja inflacije udari po žepu vse varčevalce, saj se obrestne mere na vloge praviloma ne povzpnejo dovolj visoko dovolj hitro, da bi odtehtale naraščanje cen, zato se realna vrednost prihrankov znižuje.
Tudi z investicijami se težko ubranite pred njo, saj počasna ali celo negativna rast vpliva na borzne indekse – povprečna letna donosnost na ameriških borzah je bila v sedemdesetih letih –2,1 odstotka, dolgoletno povprečje je pozitivne tri odstotke. Investitorji so še dodatno v stresu zaradi številnih stečajev. In ne mislite, da so nepremičnine varno zavetje – naraščajoča brezposelnost, majhna gospodarska rast, visoke obrestne mere za posojila močno zmanjšujejo povpraševanje po nepremičninah, zato njihove cene v tem času praviloma upadajo. Če zares pride do stagflacije, lahko pričakujemo, da se nam bo življenjski standard znižal.
Ostaja še vprašanje, kako verjetno je, da bomo doživeli stagflacijo?
Kratek odgovor na zgornje vprašanje je: ne prav zelo verjetno. V nekoliko daljši odgovor pa lahko zapakiramo nekaj utemeljitev, zakaj to ni tako zelo verjetno. Pomemben del razloga je, da sodobne centralne banke nimajo tako številnih ciljev, kot so jih imele v sedemdesetih letih, ko so med drugim skrbele za zaposlenost, ampak je cilj sodobne centralne banke predvsem skrb za finančno stabilnost, katere najpomembnejši del je nizka stabilna inflacija.
Centralne banke so tako kljub novim grožnjam gospodarski rasti ponovile svojo zavezo, da bodo inflacijo v najkrajšem možnem času pripeljale nazaj v bližino ciljnih dveh odstotkov. Ameriška centralna banka je k temu že storila bolj odločne korake kot ECB, a tudi ta ni pasivna in v prihajajočih mesecih lahko pričakujemo dodatne ukrepe. Milton Friedman morda ni imel prav v vsem, a glede inflacije in njene monetarne narave je Nobelovo nagrado dobil povsem zasluženo – brez ponudbe denarja ni inflacije. Da zaradi tega gospodarstvo ne bi preveč trpelo, so potrebne usklajene fiskalne politike. Inflacija bo vsekakor vztrajala dlje, kot so bile še jeseni prepričane centralne banke, vojna v Ukrajini je s cenovnimi šoki njeno trajanje vsekakor podaljšala. A še vedno prevladuje prepričanje, da je inflacija prehodnega značaja in ne novo, višje ravnovesje.
Pomembno je tudi dejstvo, da je trenutno gospodarstvo v celotni Evropski uniji kljub pandemiji covida v razmeroma dobrem položaju – ima zdravo gospodarsko rast, pred vojno v Ukrajini so bile tudi napovedi za letošnjo in rast prihodnje leto dobre, ima tudi nizko stopnjo brezposelnosti. Zaradi vojne in posledično dražjih energentov, surovin in hrane se pričakuje, da bo letošnja gospodarska rast v EU za dve odstotni točki nižja od napovedi z začetka leta, a še vedno ostaja pozitivna. Kaj bo dolgoročno, je precej odvisno od razvoja geopolitičnih dogodkov in hitrosti prilagajanja nanje, a daljše obdobje stagnacije ali recesije trenutno ni na vidiku.
Inflacija, gospodarska rast in zaposlenost so vsekakor nekaj, kar trenutno zaposluje in bo še nekaj časa zaposlovalo politike in ekonomiste po svetu. Vsi bodo vložili obilo truda v to, da preprečijo pojav stagflacije in glede na znanje in izkušnje je velika verjetnost, da bodo pri tem uspešni. Najverjetneje z znanimi koraki, najprej bolj proti inflaciji, hkrati s tem ali takoj za tem pa spodbude gospodarstvu. Končna posledica bo pa med drugim tudi to, da bodo države še nekoliko bolj zadolžene.
VIR: Finance.si, 21.3.2022, Marko Pahor; Financal Times
