Najti ustrezno ravnotežje med pravico države do nadzora nad poslovanjem zavezancev in pravico slednjih do nemotenega in čim bolj konkurenčnega poslovanja bi moral biti temeljni cilj, h kateremu bi morala stremeti sodobna inšpekcijska zakonodaja. Žal v praksi temu pogosto ni tako.
Pravne podlage inšpekcijskega nadzora
Temeljni zakon, ki ureja inšpekcijski nadzor je Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljnjem besedilu: ZIN), ki je splošen predpis (lex generalis), kar pomeni, da se v primeru, če določena področja urejajo specialni zakoni, uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s temi specialnimi zakoni. Tako se denimo za področje delovnih razmerij in varnosti pri delu uporablja (specialni) zakon o inšpekciji dela.
ZIN ureja tudi postopkovna vprašanja (torej potek inšpekcijskega postopka), pri čemer pa je treba poudariti, da se glede tistih postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z njim, subsidiarno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku.
Se pa ZIN ne uporablja za upravno inšpekcijo, za inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev, za proračunsko inšpekcijo in za druge oblike notranjega upravnega nadzora nad poslovanjem državnih organov in organov lokalnih skupnosti.
Temeljna načela inšpekcijskega nadzora
Temeljna načela inšpekcijskega nadzora niso le mrtva črka na papirju, ampak predstavljajo pomemben (pravni) kažipot inšpektorjem, kako v primeru dvoumnih zakonskih določb ravnati v nekem konkretnem primeru. Omenil bom le tista, ki so še posebej pomembna z vidika težnje po uravnoteženju inšpekcijskega postopka.
Eno izmed takih je načelo varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov (5. člen ZIN). Razlagati si ga moramo tako, da mora inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzora delovati ne le v smeri zaščite interesov javnosti (denimo sankcionirati sporne prodajne prakse, delo na črno, ipd.), ampak obenem tudi v smeri zaščite interesov zavezanca, kar pomeni, da mora inšpekcijski nadzor opraviti tako, da v najmanjši možni meri ovira tekoči poslovni proces zavezanca, upoštevajoč pri tem tudi njegovo dostojanstvo.
Zelo pomembno je načelo sorazmernosti (7. člen ZIN), v skladu s katerim morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Načelo sorazmernosti je pravzaprav konkretizacija načela varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov: pri izbiri ukrepov mora inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreči ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa.
Pooblastila inšpektorjev
V skladu z ZIN lahko inšpektor med drugim pregleda prostore, objekte, postroje, naprave, delovna sredstva, napeljave, predmete, blago, snovi, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente zavezanca. Prav tako lahko vstopi na njegove parcele in zemljišča. Zanimivo je pooblastilo inšpektorja, v skladu s katerim lahko opravi navidezni nakup in to na tak način, da se po opravljenem nakupu izkaže s službeno izkaznico, če se na ta način lahko ugotovijo znaki prekrška oziroma podatki o kršitelju.
Vstop v prostore, objekte in k napravam zavezanca
Inšpektorju ni treba, da od zavezanca pridobi posebno dovoljenje, da vstopi v njegove poslovne prostore. To lahko stori brez predhodnega obvestila in sicer ne glede na delovni čas. Če mu zavezanec brez upravičenih razlogov ne dovoli vstopa v poslovne prostore (ali objekte), kjer se dejavnost opravlja, ima inšpektor pravico vstopiti v tak prostor mimo njegove volje ob pomoči policije. Stroške vstopa in morebitno škodo, ki pri tem neizogibno nastane, nosi zavezanec.
Vstop inšpektorja v poslovne prostore, ki ne pripadajo zavezancu
Pogosto se zgodi, da inšpektorji pregledujejo poslovne prostore, ki jih ima zavezanec v najemu ali v podnajemu. V zvezi s tem se postavlja vprašanja, ali mora lastnik takih poslovnih prostorov dopustiti vstop inšpektorjev v le-te? Odgovor je – da, a pod pogojem, da obstaja utemeljen sum, da zavezanec v njih opravlja dejavnosti ali da se tam nahajajo stvari zavezanca, ki so predmet inšpekcijskega nadzora. Lahko pa lastnik takih poslovnih prostorov odkloni njihov ogled in sicer, če bi z ogledom spravil sebe v hudo sramoto, občutno premoženjsko škodo ali v kazenski pregon, če bi z ogledom prekršil dolžnost ali pravico varovati poslovno, poklicno, umetniško ali znanstveno tajnost, pa tudi v drugih primerih, pri katerih bi bila z ogledom kršena dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel kot duhovnik, odvetnik, zdravnik oziroma pri opravljanju drugega poklica ali dejavnosti, ki vsebuje enako obveznost. Vidimo torej, da pravica inšpektorja do vstopa v poslovne prostore, ki jih ima zavezanec v najemu ali v podnajemu, ni absolutna - omejena je z ustavnimi in zakonskimi garancijami njihovega lastnika, ki pa imajo večjo težo od pravice inšpektorja, da opravi njegov ogled.
Vstop inšpektorja v stanovanjske prostore
Če ima inšpektor, ne glede na voljo zavezanca, pravico do vstopa v poslovne prostore zavezanca, pod določenimi pogoji pa tudi v poslovne prostore osebe, ki ne pripadajo zavezancu, pa to ne velja za stanovanjske prostore. Če mora namreč inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pregledati posamezne prostore v stanovanju, pa temu lastnik oziroma uporabnik nasprotuje, si mora za pregled teh prostorov pridobiti odločbo pristojnega sodišča. Sodišče dovoli ogled prostorov, a le, če obstajajo razlogi za sum, da se v stanovanju opravlja nedovoljena dejavnost, da se tam opravlja dejavnost v nasprotju s predpisi, da se tam hranijo predmeti, živali ali druge stvari v nasprotju s predpisi, ali, da bodo pri ogledu stanovanja ugotovljene druge kršitve predpisov. Dodatno se zahteva, da morata biti pri pregledu stanovanjskega prostora navzoči dve polnoletni osebi kot priči.
Ukrepi inšpektorjev
Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost, da odredi odpravo nepravilnosti, da izvede postopke v skladu z zakonom o prekrških, ali da naznani kaznivo dejanje ali poda kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Če zavezanec v roku, ki ga z odločbo določi inšpektor, ne odpravi ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti, lahko inšpektor z odločbo, če je to potrebno, celo prepove opravljanje dejavnosti oziroma zaseže predmete ali dokumentacijo ali odredi zapečatenje naprav, sredstev, predmetov ali opreme, ki jih zavezanec uporablja za kršitve ali so s kršitvami nastali.
Pravice in dolžnosti zavezancev
Inšpekcijski nadzor se lahko predhodno najavi, ni pa to obvezno. Zavezanec lahko prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, razen če bi to oviralo njegovo učinkovito izvedbo To določilo je treba brati tako, da je lahko zavezanec prisoten pri inšpekcijskem nadzoru le toliko časa, dokler primerno sodeluje z inšpektorjem in mu obenem ne povzroča različnih nevšečnosti (mu preprečuje opravljanje določenih nalog, ga žali, mu celo grozi, ipd.).
Če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, inšpektor pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Pravica do take izjave zavezanca je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled, saj se bo ta (seveda, če bo vsebovala ustrezne pravne argumente) upoštevala v morebitnem pritožbenem postopku.
Odškodninska odgovornost države
Če inšpektorji pri svojem delu kršijo zakon, so lahko tudi odškodninsko odgovorni. Glede njihove odgovornosti je sicer uveljavljen sistem odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja za premoženjsko škodo, ki je bila zavezancu povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja. Če je bila škoda zavezancu povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti, ima država zoper inšpektorja na voljo regresni zahtevek. Žal pa neposredno uveljavljanje odškodninskega zahtevka s strani zavezanca do inšpektorja za zdaj še ni možno, razen, če gre za primer, ko je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja inšpektorja.
Sklep
Inšpekcijski nadzor nad gospodarskimi subjekti in drugimi zavezanci je nepogrešljiv sestavni del vsake urejene, pravne države. Vendar pa je pri tem bistveno, da se ta opravlja uravnoteženo, sorazmerno, tako, da se pri njem vestno upoštevajo tudi ustavne in zakonske garancije zavezancev. Le tako bo namreč dosegel svoj osnovni namen, ki je v odpravi družbeno najbolj škodljivih in spornih praks ob upoštevanju svobodne gospodarske pobude in ustvarjalnosti na vseh ravneh človekovega delovanja.
VIR: Portal FinD-INFO, 11. 6. 2019, findinfo.si, mag. Boštjan J. Turk